Cogito coniunctionis (nova knjiga Matjaža Regovca)

39,50

V času 38. Slovenskega knjižnega sejma, ki bo potekal na Gospodarskem razstavišču med 22. in 27. 11. 2022, bo možno na stojnici Založbe Hermes IPAL (dvorana C) kupiti knjigo s 15% popustom.

Kategorija:

Opis

Knjiga COGITO CONIUNCTIONIS – štiri razsežnosti človeške zaznave, delovanja in stvarjenja je filozofski prvenec dr. Matjaža Regovca in je prva knjiga iz serije treh knjig. Od rojstva novega veka naprej so štirje elementi antičnega kozmosa – ogenj, voda, zrak in zemlja – postali intuitivni, psihični, miselni in telesni cogito. To so štiri razsežnosti človeške zaznave, delovanja in stvarjenja. V prvi knjigi dr. Regovec polaga njihove znanstveno-humanistične temelje, v drugi knjigi (Cogito methodum) jih uporablja v namen utemeljitve praktičnega dela na sebi z Metodo IPAL, medtem ko v svojem tretjem delu (Cogito imago dei) razvija (post)moderno podobo boga, kakor se ta razkriva izza Carla  G. Junga in znanstvenega pojmovanja umetnega življenja.

Prva knjiga je ugledala luč sveta 17. 11. 2022. Predstavitev knjige bo 23. 11. 2022 ob 13.uri na Slovenskem knjižnem sejmu (Pisateljski oder, Gospodarsko razstavišče) in 2. 12. 2022 ob 19:15 uri na Institutu IPAL.

COGITO CONIUNCTIONIS – štiri razsežnosti človeške zaznave, delovanja in stvarjenja, filozofski prvenec Matjaža Regovca, je v več ozirih nenavadno in presenetljivo filozofsko delo. Njegovi drugačnosti botruje več razlogov: primarna Regovčeva izobrazba ni filozofska, temveč ekološko-naravoslovna (dipl. ing. gozdarstva); toda Regovec je tudi jungovski psihoanalitik z doktoratom s področja psihologije in je pred zagovorom doktorata iz filozofije, poklicno pa se ukvarja s psihoanalizo in psihoterapevtskim zdravljenjem. Vstop v področje filozofije skozi psihoanalitična, psihoterapevtska in ekološko-naravoslovna vrata ocenjujem kot nedvomno dodano vrednost, ki jo Regovec z občuteno holistično naravnanostjo spretno in prepričljivo razgrinja iz poglavja v poglavje. Šolskim filozofom pogosto primanjkuje poglobljenega razumevanja človeškosti človeka, predvsem pa konkretnih izkušenj glede kompleksnosti, prepadnosti in ne nazadnje tudi protislovnosti meandrov njegove duše, brez katerih je nemogoče prepričljivo graditi vednost o tem, kaj in kako človek je. Avtorju dela  Cogito coniunctionis temeljnih antropoloških znanj, ki so obogatena s konkretnimi izkušnjami s področij psihologije, psihoanalize, psihoterapije in tudi naravoslovja, ne primanjkuje.” (Borut Ošlaj, izsek iz predgovora)

Novoveškega ali modernega človeka temeljno označuje cogito. Cogito je njegov oče Kartezij opredelil ne samo kot človekovo sposobnost razmišljanja, temveč kot celoto vsega, kar človek kot »misleča stvar« ali res cogitans samostojno in dejavno doživlja, obdeluje in predeluje. Cogito je v tem oziru oboje, sposobnost in dejavnost modernega človeka. Človek s svojo sposobnostjo cogita, s tem ko z njim deluje, hkrati svoj cogito tudi neprestano razvija. Na ta način neprestano (pre)oblikuje svoj svet. Nič več ni svet enkrat za vselej ustvarjen s pomočjo absolutne avtoritete, ki človeku, svetu in človekovemu položaju v njem mogočno in nepopustljivo vlada iz drugega sveta. Namesto onstranske mogote absolutnega očeta-pantokratorja-stvarnika, ki je svet iz ničesar porodil v vsega šestih dneh, se svet sedaj, s pomočjo izvajanja cogita, neprestano (pre)strukturira, dopolnjuje in nadgrajuje. Ravno ta neprestani upgrade, ki je tako pomemben sestavni del (post)modernega kozmosa – oboje, virtualno in psihofizično, to je v obliki dela na sebi in svojega vsestranskega (osebnostnega in fizičnega) razvoja –, je s cogitom neločljivo povezan. (Matjaž Regovec, izsek iz uvoda)

“Intuititivni cogito torej pomeni zapopadenje in delovanje, ki je v osnovi svobodno. Sprejemanje omejitev, ki se pojavlja na drugi strani, pa je torej realno. Vzrok po Schellingovem mnenju leži v neodvisnosti intuicije od koncepta. Takšno Schellingovo ugotovitev spet lahko razumemo v okviru karakterne absolutnosti, ki temeljno označuje ne samo naravo prapodob ali arhetipov, temveč tudi naravo intuitivnega ega in njegovega intuitivnega cogita. Vendar še nismo ugotovili, kako dosežemo takšno svobodo. Pomembno iztočnico glede tovrstne svobode nam ponuja Ošlaj s svojim pojmom negativne svobode, ki je sicer na tem mestu ne moremo podrobneje obravnavati. Tukaj samo na kratko: za Ošlaja negativna svoboda pomeni ločitev. V Schellingovem kontekstu lahko ‚ločitev‘ razumemo kot abstrahiranje intuiticijskega dela podobe. V intuicijskem delu podobe velja, tako je ugotovil tudi Schelling, identiteta reprezentacije in objekta. To pomeni, da kadar s svojim intuitivnim cogitom prepoznamo arhetipskost podobe, takrat se ločimo od njenega materialnega in konceptualnega dela. Takšna identiteta objekta in reprezentacije pa je absolutna. In ravno zato je svobodna. Svobodna je zaradi svoje izvenčasovnosti, izvenprostorskosti in tudi vseh drugačnih izvenrazsežnostnosti.”  (str. 46)

“Čeprav nekatere Jungove koncepte uvrščamo v psihični cogito, pa ugotavljamo, da njegov celotni sistem vendarle ni samo psihičen. Kljub temu da je Jung, potem ko je svojo komaj nastalo Rdečo knjigo, ki sicer vsebuje tudi metafi zične presupozicije, varno pospravil v družinski sef, v svojih Zbranih delih na vsak način hotel ostati v okvirih psihologije in svoje »veje psihoanalize«, ki jo je poimenoval tudi »analitična psihologija«, je v naši raziskavi postajalo vse očitneje, da bomo Jungu naposled primorani odreči izključni psihološki in psihični okvir njegovega raziskovalnega dela. Namreč, videli bomo, da so nekatere njegove ideje temeljno širše in razsežnejše od človekovega psihičnega področja oziroma od psihičnega ega in njegovega cogita. Če želimo korektno predstaviti vrste cogita – ki ga ne samo Jung, temveč tudi preostali učenjaki filozofi seveda ne imenujejo tako – potem moramo priznati, da je določen del Jungovega znanstvenega aparata nekaj, kar nedvomno opisuje človekovo kogitološko polje, ki ni psihično, temveč po svojem bistvu precej jasno intuicijsko. Na kaj točno ciljamo in katere njegove koncepte pri tem mislimo? ” (str. 77)

“Ali ima torej enotnost, ki se očitno pojavlja kot pomembna lastnost psihičnega cogita, tudi svoj karakter oziroma dimenzijo zgodovinskosti? Če gre za določeno vrsto doživljajskega čustva, ki se v psihičnem cogitu uveljavlja kot enotna, seveda ne more biti drugače, kot da se hkrati veže tudi na enake doživljaje v preteklosti. Kvaliteta čustva, ki je vsebovana v doživljaju, povezuje različne (in hkrati tonalno slične) doživljaje iz različnih delov preteklosti s sedanjim čustveno angažiranim situacijskim doživljanjem. Zgodi pa se, da iz različnih vzrokov zgodovinskost ne deluje, in takrat morda potrebujemo pomoč drugega, ki nam lahko pomaga ozavestiti naše lastne vzorce funkcioniranja, ki so iz različnih vzrokov morda potonili v nezavedno in čakajo, da se aktivirajo s pomočjo sedanjih čustvenih doživljajev, ki so na voljo s pomočjo resursov sedanjosti.” (str. 101)

“Ideja tabule rase je za razumevanje cogita zelo pomembna, saj nam razloži, da lahko človek, še posebej v svoji dimenziji telesnega, to je čutilnega cogita, nastane tudi na podlagi tega, kar neposredno vidi, voha, okuša, otipa in sliši. Glede na zgodovinsko ekskluzivno hierarhično pozicijo uma, ki je v vseh duhovnih izročilih in tudi v filozofiji superiorno »vél nad vodami« in s tem gospodaril z razvojem življenja na Zemlji, je opredelitev človeka kot tabule rase izjemno svež pogled, ki je pomenil začetek novega dojemanja človekovega zgodnjenovoveškega položaja in razvoja ter enako močan začetek novega pogleda na človekov položaj in razvoj v celoti.” (str. 119)

“Za razliko od telesnih krčev ali zvočnega oglašanja prebavnega sistema se smejanje in jokanje izražata s celim telesom. Pri smejanju sodeluje jedro celotnega korpusa, medtem ko s telesnimi okončinami pri burnem dogajanju uravnavamo in lovimo fizično ravnotežje celotnega telesa. Nekaj podobnega se dogaja pri jokanju, saj je telo tedaj zaposleno ne samo s spremljajočim drgetanjem živòta, temveč tudi z odpravljanjem posledic nekontroliranega izločanja fiziološke raztopine. Ali torej celovitost izkušnje, ki se poraja pri smejanju in jokanju, sama po sebi implicira aktivacijo sebstva oziroma človekove celote, ki pri smejanju in jokanju deluje mimo hotenja in kontrole človekove zavesti? Telesni ego in njegov cogito imata očitno tudi raven funkcioniranja, ki je glede na zavestno stanje miselnega ega in njegovega cogita dokaj avtonomna in se izraža na svoj lasten prvinski, avtentičen ter neposredno in presunljivo manifesten način.” (str. 136)

“Človek je kot sebstvo, ki poleg neega vsebuje tudi ego in njegov cogito, hkrati diaforično in nediaforično bitje. Kartezijski razcep ga hkrati označuje in ga hkrati tudi ne označuje. Človek je pravzaprav tista štiridimenzionalna celota, ki sicer oboje drži skupaj, vendar to dvojnost v svoji biti nedvomno tudi presega. Eno, ki je v staroveškem metafizičnem modelu doživelo svoj vrhunec razvoja pri Plotinu, še vedno ni bilo temeljno človekovo. V srednjeveškem metafi zičnem modelu se je človeku približalo do te mere, da je bilo hkrati božje in človekovo in je bilo morda ravno v ta namen združeno v Jezusovi podobi. V razvijajočem se novoveškem metafizičnem modelu pa s pomočjo prepoznavanja zgodovinskega razvoja štiridimenzionalnosti cogita in prepoznavanja dvojne aspektivnosti, ki je posledica človekove diaforičnosti in nediaforičnosti hkrati, lahko zaslutimo, da je dinamika Enega tista, ki v biti postopoma postaja predvsem – temeljno človekova dimenzija. Ampak brez metafizike telesa do tega spoznanja najbrž ne bi mogli prispeti. Metafizika telesa, ki se začne s človekovim rojstvom, zaključi pa šele ob njegovi smrti, je oboje – vodnjak in most, s pomočjo katerih lahko telesni ego in njegov cogito črpata temeljno neposredno povezanost z življenjem (vodnjak), obenem pa premoščata diaforo, ki jo ves čas živimo na ravni miselnega ega in njegovega cogita (most).” (str. 160, 161)

COGITO CONIUNCTIONIS – štiri razsežnosti človeške zaznave, delovanja in stvarjenja ocenjujem kot znanstveno izvirno delo, ki ni pomembno samo za nekatere ožje filozofske discipline (filozofsko antropologijo, gnoseologijo, etiko), temveč tudi za humanizem v širšem smislu. Ker hkrati pomeni tudi opazni prispevek k integrativni poglobitvi sodobnih diskurzov o človeku in njegovi vlogi v globalni družbi, objavo dela toplo priporočam.  (Borut Ošlaj, izsek iz recenzije)

Mehka vezava, soft touch platnice, 170 x 240 mm, 388 strani

prvih 25 strani

Dr. Matjaž Regovec je kvalificirani jungovski psihoanalitik, doktor psiholoških znanosti (UL, mentor: zasl. prof. Janek Musek) in doktorski kandidat filozofije (UL, mentorja prof. dr. Borut Ošlaj in zasl. prof. Janek Musek). Je ustanovitelj Instituta IPAL in povezovalec njegovih tutorjev od 1993 ter avtor številnih strokovnih in znanstvenih knjig, ki so prevedene tudi v nekatere druge jezike (angleščino, ruščino, madžarščino, srbščino). Njegovo raziskovalno delo se v zadnjih letih, poleg razvoja njegovega lastnega znanstvenega organona, ki ga je poimenoval “cogito coniunctionis”, osredotoča na povezovanje Jungove Rdeče knjige z nekaterimi aktualnimi filozofskimi koncepti in še posebej na njeno obravnavo v luči Metode IPAL. Trenutno je, poleg svoje neodvisne in samostojne zasebne prakse psihoanalitske obravnave in psihoterapevtskega zdravljenja v Ljubljani, dejaven s predavanji in skupinami v Sloveniji, Rusiji in Angliji, potekajo pa tudi njegovi online seminarji v angleškem jeziku. Odprti so za udeležence vseh držav, veroizpovedi, usmeritev in prepričanj. V pripravi je več knjig s področja njegovega doktorskega filozofskega in kognitivnoznanstvenega raziskovanja, in ki vključujejo njegove izvirne psihološko-filozofske integrativnoantropološke poglede.